Modeli reševanja problemov

Domov 9 Modeli reševanja problemov

Model linearnega (enosmernega) reševanja težav

Usposabljanje za linearno (enosmerno) reševanje problemov je metoda iz vedenjske terapije, ki se uporablja pri težavah, pri katerih obstaja jasna razlika med trenutnim stanjem (»dejansko stanje«) in želenim stanjem (»cilj oziroma želeno stanje«). Prehod poteka v različnih fazah oziroma stopnjah, pri katerih običajno delamo skupaj s terapevtom. Posameznik se lahko s tem ukvarja tudi sam v okviru te aplikacije. Ta pristop lahko prinese nova znanja in ideje za rešitve, ki jih lahko uporabimo v vsakdanjem življenju. Če pa je lažje, se lahko usedemo z nekom, ki mu zaupamo, in se pogovorimo o posameznih ravneh.

Tudi če se temu reče »linearno« reševanje težav, se bo morda treba vsake toliko časa vrniti na prejšnjo raven in to ponoviti, če se vam zatakne. Model reševanja problemov ima sedem stopenj:

  1. Zavedajte se, da si zdaj vzamete čas za reševanje te določene težave. Morda se boste želeli malo sprostiti ali utišati telefon zaradi zasebnosti. Jasno si povejte, kaj je vaš cilj, katero ciljno stanje želite doseči. Pri določanju cilja ostanite osredotočeni nanj in nase.
  2. Usmerjenost k problemu. Zastavimo si naslednja vprašanja, morda bi si bilo dobro tudi kaj zapisati: Kje točno je težava? Katere občutke, katero neuspešno vedenje želim spremeniti? Kaj je vzrok? Kako težava vpliva na moje počutje? Ali lahko sploh vplivam na težavo? Kako problem vidi neka zelo optimistična/pesimistična oseba?
  3. Čustveni nadzor pri reševanju problemov. Bodite jasni o tem, kako se počutite glede tega problema. Poskusite se odmakniti od občutkov in jih čim natančneje opredeliti. Čustveni stres ni dober vodnik pri reševanju problemov, zato poskusite čim prej racionalno pristopiti k naslednjim korakom, potem ko v tem koraku naredimo prostor občutkom in njihovi analizi.
  4. Definicija problema in opredelitev težave. Zberite čim več ustreznih dejanskih informacij o svoji težavi. Zastavite si realen cilj (ali cilje) za reševanje problemov. Poskusite ponovno oceniti težavo glede na pomembnost in možnosti vplivati na to.
  5. Ustvarjanje nadomestnih rešitev. Zberite čim več različnih možnih rešitev, ne da bi jih presojali. Tako kot pri nevihti možganov lahko tudi vsem idejam dovolite, če se nanašajo na vaš definirani cilj, in oblikujete jasno dejanje, ki vodi do tega cilja.
  6. Odločite se za najboljšo rešitev. Zdaj izbrišite vse predlagane rešitve, ki so preveč tvegane ali neizvedljive. Sestavite seznam vseh preostalih idej za rešitev, njihove pozitivne in negativne, kratkoročne in dolgoročne posledice za vas in ljudi okoli vas. Zdaj ocenite navedene rešitve na podlagi razmerja med stroški in koristmi ter ocenjene verjetnosti, s katerimi se bodo pojavile negativne posledice. Zdaj poiščite ideje za rešitve, ki imajo najpomembnejše posledice za vas, vaše počutje in počutje okolice, in jih ocenite glede na potreben čas in trud. Zastavite si naslednja vprašanja:
    – Ali je težavo mogoče rešiti v sedanji opredeljeni obliki?
    – Ali potrebujem več informacij o težavi?
    – Katero rešitev ali kombinacijo rešitev naj uporabim?
  7. Izvedba rešitve in preverjanje. Izvedite rešitev ali kombinacijo najdenih rešitev. Rezultat preverite glede na merila iz prejšnjega koraka in po potrebi prilagodite svojo rešitev ali po potrebi ponovite še en korak. Če ste bili uspešni, se poteptajte po rami in si čestitajte za rešen problem!

 

WDFH-model:

Ta model predpostavlja, da naš obstoj pravzaprav oblikujejo štiri oblike vedenja: zaznavanje, razmišljanje, čustvovanje in delovanje. Te oblike vedenja se lahko pojavijo hkrati ali ena za drugo in so lahko v različnih situacijah različno izrazite. Delovanje in razmišljanje se odvijata aktivno, zaznavanje in čustvovanje pa imata pasivno, zaznavno lastnost.

Da bi se lahko bolje spoprijeli s stresnimi situacijami, jih analiziramo glede na štiri oblike vedenja, nato ocenimo, kako sorazmerne so naše aktivne oblike vedenja (razmišljanja, delovanja) v tej situaciji in ali lahko kaj spremenimo za zmanjšanje zaznanega stresa.

Zapišite tipično stresno epizodo, ki se vam znova in znova dogaja. Naslednja vprašanja lahko pomagajo analizirati situacijo:

– Zaznavanje: Kaj lahko vidim, slišim, voham? Kaj natančno bi lahko posneli v situaciji s kamero ali mikrofonom? Kaj bi lahko namesto mene zaznal kdo drug tukaj?

– Razmišljanje: Za kaj mi predvsem gre/kaj mi je pomembno? Zakaj zdaj razmišljam tako? Kaj bi si mislil nekdo, ki je v tej situaciji ostal popolnoma sproščen?

– Čustvovanje: Katere posamezne občutke lahko ločim (jezo, strah)? Kaj občuti moje telo? Ali pretiravam ali podcenjujem?

– Delovanje: Kaj je moj cilj in kaj konkretno storim za to? Ali obstajajo druge možnosti? Kako bi lahko opisal, kaj počnem – iz zelo dobronamernega in zelo kritičnega pogleda?

Resda ni enostavno razmere natančno razdeliti na te štiri vrste vedenja. Oblike vedenja se lahko pojavljajo hkrati in z različnimi frekvencami.

Na podlagi analize lahko pogosto opazimo, kako lastne misli in dejanja določajo občutke in tako sprožijo stres. Če se tega zavedate in natančno proučite svoje misli, lahko posežete in aktivno spremenite situacijo, preden se pojavijo močni negativni občutki in stres.

Zdaj ponovno napišite svojo stresno situacijo, tako da na ustreznih mestih vgradimo želene spremembe. Ko boste naslednjič prišli v to situacijo, poskusite želene spremembe izpeljati. Glejte na to izvedbo kot na eksperiment in ne pritiskajte nase.

Veliko uspeha!

Quelle: Gesundheitsinformation.de